Job 37

37. Poglavje

1 Da, ob tem mi srce trepeta in poskakuje s svojega mesta. 2 Čujte, čujte glasu Njegovega hrum in šumljanje, ki prihaja iz ust Njegovih! 3 Pod vsa nebesa ga pošilja in blisk svoj do robov zemlje. 4 Za bliskom rjove grom; On grmi z veličastnim glasom svojim in ne zadržuje bliskov, ko se čuje glas Njegov. 5 Bog mogočni grmi čudovito z glasom svojim, velike dela reči, ki jih ne razumemo. 6 Zakaj snegu veli: Padaj na zemljo! enako nalivu in silnim ploham svojim. 7 Vsakemu človeku zapečati roko, da bi vsi ljudje spoznali delo Njegovo. 8 Tedaj gre zver v svoja skrivališča in ostaja v svojih brlogih. 9 Iz hrama na jugu prihaja vihar, od severa pa mraz. 10 Po dihu Boga mogočnega se naredi mraz in široke vode se stisnejo. 11 Z množino mokrote obtežuje oblake, daleč razprostira oblake strelonosne. 12 Pod Njegovim vodstvom se zasukajo, da opravijo, karkoli jim zapove, nad površjem obseljene zemlje, 13 bodisi, da jim veli izprazniti se v šibo, če je treba zemlji Njegovi, ali v dokaz Njegove milosti. 14 Čuj to, Job, stoj in opazuj čudovita dela Boga mogočnega! 15 Veš li, kako Bog obtežava oblake svoje in veli sijati njih svetlobi? 16 Umeš li plavanje in valovanje oblakov, čudovita dela tistega, ki je popoln v znanju? 17 Ti, ki ti obleka postane gorka, kadar jug vleče po zemlji, 18 moreš li ti kakor On razpeti nebeški obok, da trdno stoji kakor zlito zrcalo? 19 Poúči nas, kaj naj Mu rečemo? Mi ne moremo urediti besed zaradi tmine. 20 Ali naj se Mu oznani, da hočem govoriti? Kdo bo li želel, da bo uničen? 21 Sedaj sicer ne vidimo luči, ki na oblake svetlo sije, a veter potegne in jih očisti. 22 Od severa prihaja zlat lesk – okoli Boga je strašna veličast; 23 Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči; a v sodbi in v obili pravičnosti nikomur ne dela sile. 24 Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.